4 načini za strokovno rast

Delo je pomemben del našega življenja; v službi med tednom preživimo vsaj tretjino dneva, zagotavlja nam sredstva za bivanje, hrano, pa tudi oddih na lepšem. Ravno zato je pomembno, da smo z delom, ki ga opravljamo, zadovoljni. To pa lahko dosežemo, če smo zadovoljni tudi sami s seboj kot zaposlenim. Raziskave kažejo, da številni zaposleni ne zapuščajo podjetij zaradi želje po višji plači, ampak ker se jim zdi, da so obtičali na neki točki.

Včasih se nam zdi, da smo v podjetju dosegli plafon, na katerem udobno plavamo. Vsak ve, kaj je njegova zadolžitev, svoje delo opravljamo že skoraj rutinsko. Saj sliši se super – služba, ki preveč ne obremenjuje, v kateri ni ljudi, ki bi na bolniško odhajali zaradi izgorelosti, ampak … stagniramo. Če ni izziva, ni napredka. Naši možgani obtičijo na mestu, na katerem so bili pred nekaj meseci in kjer bodo, če ne bomo ukrepali, tudi ostali. Ni vedno nujno, da napredujemo formalno. Rastemo lahko tudi na druge načine, zato bom v naslednjih točkah predstavila nekaj korakov, ki lahko pomagajo k strokovni rasti.

1. Razvijamo znanje in talente

Sama sem se že v zgodnji mladosti lotila praktično česarkoli. Moj urnik je bil nabit z aktivnostmi – pa ne zato, ker bi tako želeli starši, ampak ker sem tako želela jaz. Preizkusila sem številne športe, se razvijala v krožkih logike in retorike in celo v eksperimentiranju s kemijskimi reakcijami. Radovednost me je gnala naprej, na koncu pa sem se našla v glasbi, ki mi še vedno pomeni ogromno. Z najrazličnejšimi hobiji sem nabirala širino v pogledu na svet, se veliko naučila in urila veščine, ki mi pridejo prav še danes. Ko sem proti koncu srednje šole spoznala, kaj si želim početi v življenju, so se moji hobiji temu prilagodili. Pridružila sem se lokalnemu študentskemu klubu, kjer sem prehodila prve korake projektnega dela, strokovnemu študentskemu društvu, kjer sem snovi s predavanj dodala praktično noto, vse skupaj pa so spremljali še obiski in prostovoljno delo na številnih dogodkih in konferencah.

Kasneje ob zaposlitvi, ko nisem več imela toliko časa za hobije sem se navdušila nad konceptom prireditev TED in TEDx. Popoldan ali zvečer sem ure in ure poslušala govore o življenjskih temah in strokovnih zagatah. Nato sem se odločila, da bi želela TEDx pripeljati tudi v naš domači kraj. Projekta sem se lotila skupaj s prijatelji, prijatelji prijateljev, vsak je dodal svoj košček strokovnega znanja v mozaik. Prostovoljno delo ne le dobro dene, ampak nam prinaša tudi nova poznanstva, sodelovanje z najrazličnejšimi profili ljudi pa nova (spo)znanja.

2. Učimo se jezike

Še eno področje, ki me je od nekdaj zanimalo in tudi pripomoglo k strokovni rasti, so jeziki. Že od nekdaj sem imela rada slovensko slovnico – manjkajoče vejice, napačne začetnice in nepotrebne tujke so me spravljale ob pamet, z veseljem pa sem se učila tudi tujih jezikov. Angleščina mi je že od nekdaj domača, španščine sem se (ja, priznam) naučila ob gledanju telenovel, hrvaščine na morju, kasneje pa sem se lotila še francoščine in nemščine. Pri delu angleščino uporabljam kar pogosto, v mednarodnih podjetjih pa je znanje tujih jezikov še toliko bolj pomembno. Četudi nas podjetje ali pa samo delo k temu morda ne spodbuja, se moramo včasih v nova jezikovna obzorja zavoljo rasti “brcniti” sami.

3. Poiščemo navdih

Tudi če podjetje stagnira, je zagotovo v njem zaposlena vsaj ena oseba, ki navdihuje in velja za zgled. Ni nujno, da je to ravno direktor podjetja ali nekdo hierarhično nad nami – lahko je to sodelavec, ki velja za izjemno razgledanega, sodelavka, ki vedno najde zanimivo rešitev za problem, ali pa študent, ki je s svojimi odbitimi idejami v podjetje vnesel malce svežine. Jaz poskušam to osebo poiskati prav v vsakem sodelavcu ali sodelavki. Zagotovo me lahko prav vsak nauči nekaj zanimivega in uporabnega. Pomembno se mi zdi, da skupaj preživimo čas malice. Takrat se malce odklopimo od svojega dela in smo bolj dovzetni za pogled z druge perspektive.

Navdih poiščem tudi izven podjetja. V roke vzamem kakšno bolj strokovno knjigo, poslušam podcast ali pa kakšno spletno oddajo – številne ponujajo zanimive vpoglede v teorijo in prakso dela s konkretnimi primeri. Kljub vsemu bogastvu znanja, ki ga ponuja internet, pa se vedno znova raje vračam k osnovam.

4. Beremo, beremo, beremo

Spomnim se, da sem kot majhna deklica cele dni preždela ob knjigah. Že v vrtcu sem se naučila brati, v osnovni šoli sem tako že brala romane, se vedno znova poistovetila z junaškimi liki in tako “padla noter”, da sem z njimi preživljala ure in ure. A kaj, ko potem pride srednja šola, pa je že branja za šolo precej, pa potem fakulteta, kjer se ti ob 200-listnih skriptah res ne ljubi brati še daljšega leposlovja. Kar malce sem izgubila tistega knjižnega molja v sebi in ga šele v zadnjem času zopet obujam nazaj. Rada imam tudi poezijo – besedni velemojster Prešeren je po mojem mnenju še premalo cenjen in bran, daljše bukve pa so moja obvezna oprema na počitnicah. Z branjem se lahko zares odklopim in se prepustim knjižnim prigodam. Ne berimo torej le strokovne literature, saj nam leposlovje širi obzorja, izboljšuje besedni zaklad in ponuja drugačne odgovore na družbena vprašanja.

Torej, rastimo! Osebnostno, strokovno, življenjsko. Če je služba tako velik del našega življenja, poskrbimo, da ji nekaj vračamo. Službo v nekem podjetju lahko izgubimo ali pa (prostovoljno) zamenjamo, znanje pa ostaja. Zato gradimo na svojih veščinah in jih vedno znova izboljšujmo – tako bodo srečnejši šefi, pa tudi mi.

Mogoče vas zanima tudi?